Antoine de Saint-Exupéry:
ČLOVEK, KI JE KAR NAPREJ PADAL Z NEBA
Petindvajsetega maja 1930 je mlad novinar obiskal nagrajenca francoske akademije. K njemu je prišel prav na dan, ko je ta dobil nagrado za svoj roman Veter, pesek in zvezde. Mladenič je o svojem sogovorniku vedel zelo malo, pravzaprav samo to, da je bil izjemen pilot. Vedel je, da je Antoine de Saint-Exupéry preletel velike razdalje čez neznane pokrajine in nekajkrat ušel smrti. O njem so na prvih straneh že pred tremi leti pisali večerni časopisi; neki beduin ga je našel že skoraj mrtvega od žeje v libijski puščavi in takrat so vsi slavili njegovo vrnitev. Novinar se je tega dogodka spominjal predvsem zato, ker je bil Saint-Exupéry tudi pisatelj in se je tako razlikoval od drugih znanih pilotov.
Pisatelj ga je sprejel v svoji delovni sobi. V njej ni bilo običajnega nereda, kakršnega si predstavljamo kot sestavni del življenja vsakega pisatelja. On je bil tak, kakršnega je bilo mogoče videti na vseh dobrih fotografijah. Njegov obraz ni bil niti zabuhel niti osoren, na njem so počivali drobne, vendar živahne oči, navzgor zavihan nos s širokimi nosnicami in usta, raztegnjena v nasmeh.
Pogovor je potekal brez večjih presenečenj. Novinar mu je zastavljal običajna vprašanja in Saint– Exupéry je mirno odgovarjal nanje. Pripovedoval je o svojem bohemskem življenju, časih, ko je bil študent arhitekture in je moral včasih malo bolj zategniti pas. Takrat je bil nezadovoljen v vseh pogledih, neuspešen v letalski skupini, z razdrto zaroko, zdolgočaseni knjigovodja, ki si je želel neba. Prijatelji so mu rekli Tonio, kolegi na kratko Saint Ex. Že leta 1926 se je zavezal letalstvu, ki je bilo takrat še v povojih, in sprejel službo pilota pri letalski družbi Latécoère.
Novinar je njuno srečanje opisal v članku, ki je sicer izšel, a ni vzbudil večje pozornosti. Kdo je bil ta Antoine de Saint-Exupéry, francoski pisec med obema svetovnima vojnama, ki je prestopil kulturni krog svojega naroda in dosegel svetovno slavo z drobno knjižico Mali princ?
Svet ga pozna kot glasnika vsega tistega, kar je v francoskem duhu najčistejšega in najdragocenejšega. Postal in ostal je sodoben zaradi popolne enotnosti svojega življenja in pisateljevanja. Pisal je o svojem življenju in živel svoje pisanje. V času pred drugo svetovno vojno je v književnost vnesel nov tip junaka; to ni bil več meditativni junak, ampak pravi junak, aktiven, borben in čustveno plemenit, miselno bogat ter duhovno uravnotežen.
Še bolj zapleteno je bilo njegovo življenje; bil je pravi Hemingwayev junak književnosti. Rodil se je leta 1900 v Lyonu v obubožani plemiški družini, ki je kmalu izgubila očeta inšpektorja pri zavarovalnici. Otroštvo je s tremi sestrami in dvema bratoma preživel v Lyonu in v starih podeželskih graščinah. Na razpolago je imel velik park in aleje s košatimi drevesi, pravljice mu je pripovedovala Paula, otroška vzgojiteljica s Tirolske. Njegovi sošolci v internatu Saint-Croix so mu nadeli vzdevek Mesečnik, zaradi njegovega nagnjenja k sanjarjenju in menjajočega razpoloženja. Še kot znan pisatelj se je jezil, ko ga je kdo spomnil nanj, pa čeprav je bil del njegovega življenja.
Gimnazijo je končal v Mansu, študiral na pomorski visoki šoli in bil nediscipliniran študent, nadaljeval šolanje na arhitekturi, se nato posvetil letalskemu športu in pri vojakih dosegel stopnjo letalskega častnika. Nekaj časa se je preizkušal v raznih tehničnih službah, opravil izpit za civilnega pilota, poučeval tehniko letenja, potem pa leta 1926 prišel v letalsko družbo Latécoère in postal pilot na poštni liniji Toulouse-Casablanca-Dakar.
Ni zgolj naključje, da je istega leta objavil tudi svojo prvo zgodbo z naslovom Letalec.
Sploh ni nobenega dvoma, da je že kot otrok sanjal, da bo nekoč letel. Sicer ni bil prvi letalec na svetu, toda bil je prvi, ki nam je podaril nebo. Kak šno zadoščenje za propadlega kandidata pomorske šole. Tisti, ki ga niso dobro poznali, so lahko v njem videli, kar so hoteli; pisatelja, pustolovca, moralista ali učenjaka. Toda v svojem bistvu je bil samo letalec, človek neba. Ne zaradi cenene slave ali družbenega položaja, ampak zaradi strasti.
Mnogo pozneje je prevzel nevarno letalsko postajo Cape Juby sredi maroškega uporniškega ozemlja v zahodni Afriki. S seboj je tako kot vedno vzel toliko knjig, kolikor jih je le mogel. Že takrat ga je očaral Nietzsche. »Nietzscheja vedno nosim s seboj. Neznansko ga imam rad. In to osamljenost. V Cape Jubyju bom legel v pesek in bral. V Nietzscheju so stvari, ki me navdušujejo.« Toda Cape Juby ni bil kraj, kjer bi človek lahko užival in lenaril.
To pomožno letališče na progi Cablanca-Dakar je ležalo v pokrajini Rio de Oro, takrat nepokorjenem delu španskega Maroka. Nekaj oficirjev in kazenskih bataljonov pod poveljstvom polkovnika La Pene je zasedlo majhno trdnjavo in občasno hodilo na kratke obveščevalne polete preko Sahare. Toda to upornim plemenom ni preprečevalo maščevalnih pohodov. Tako je Saint-Exupéryja ob nastopu službe pričakala novica, da so šest mesecev pred njegovim prihodom Mavri zajeli štiri francoske pilote in štiri pilote iz Urugvaja, ki so leteli na liniji za Dakar. Izpustili so jih šele po plačilu odkupnine, tiste, za katere niso dobili odkupnine, pa so umorili.
Španske oblasti so bile v zadregi, počutile so se osramočene in so rešitev problema videle v ukinitvi vseh poletov čez svoje ozemlje. S tem bi lahko bilo konec tudi linije do Dakarja, kajti s takratnimi letali do tam ni bilo mogoče prileteti brez vmesnega postanka v Cape Jubyju. Toda ta prepoved je veljala za vojaška letala, ne pa tudi za civilna. Saint-Exupéry je zato pred odhodom dobil samo jedrnato navodilo: »Stopite v stik s španskim guvernerjem in vsakemu letalu, ki je v nevarnosti, ob vsaki uri in ob vsakem vremenu priskočite na pomoč, ne glede na to, kje v puščavi je.« To navodilo je od upravljalca letališča seveda zahtevalo veliko poguma in diplomatske spretnosti.