December 2019, št. 019

Kaj je tisto, kar človeka dela človeka? Oziroma, kaj je tisto, kar kljub temu, da še vedno domuje v človeškem telesu, iz njega naredi bitje, ki nima več veliko skupnega s človekom? Sta upanje in volja do življenja tista, ki nas delata drugačne od drugih živih bitij? Je človek, v katerem ubijejo duha, tisto notranjo moč, ki nas žene naprej, še človek? Taka in podobna vprašanja si človek zastavlja ob prebiranju tokratnih prispevkov. Predvsem tistega, ki govori o tem, kako so popolnoma razčlovečeni taboriščniki v taborišču Sobibor pravico vzeli v svoje roke. Bili so izmučeni in popolnoma apatični odprestanega gorja, ajimje svež veter, ki so ga s seboj prinesli tisti, ki še niso izkusili pekla, dal energijo, da so si zmogli izboriti človeka vredno življenje. Očitno je res upanje, vera v prihodnost, tisto, ki nas vedno znova požene naprej in iz nas dela ljudi, ne zgolj bitja.

                                                                                                                         Uredništvo 

VSEBINA ŠTEVILKE:

Gaša Egić:

V SOBIBORU JE RESNICA PREPLEZALA BODEČO ŽICO

Zgodba Judov iz taborišča Sobiborje ena nabolj neverjetnih in navdihujočih zgodb iz druge svetovne vojne. Oktobra leta 1943 je tam namreč prišlo do največjega pobega iz kateregakoli nacističnega taborišča. Tristo ljudi je vzelo usodo v svoje roke in se uprlo smrti. Bili so obupani, izmučeni in prestrašeni, a so bili očitno še vedno ljudje. Preplezali so bodečo žico in zbežali na svobodo.

Gašper Tominc: SPONTANO BOŽIČNO PREMIRJE NA ZAHODNI FRONTI

Nikolaj N. Golia: SVOBODNE FRANCOSKE SILE SO FRANCIJI VRNILE PONOS

Gašper Tominc: ZEBRA, SKRIVNI PROJEKT STALINA IN ROOSEVELTA

Nikolaj N. Golia: GLADIATORJI S SEVERA