Denham Denny Fouts:
NAJSLAVNEJŠI VLAČUGAR NA SVETU
Denham Fouts je bil poslovno usmerjen najstnik z jasno izdelanim ciljem: hotel je postati najbolje vzdrževani vlačugar na svetu. Njegov oče je imel diplomo univerze Yale, a mu ni kaj prida pomagala pri zagotavljanju lagodnega življenja. Foutsovi so v krizi izgubili skoraj vse premoženje. Denny, kakor so klicali Denhama, je svojega vedno nosil s sabo. S čvrstim telesom, videzom večnega mladeniča in vonjem vanilije, ki je menda vel iz njegove kože, je postal nesporen zvezdnik med plačanimi prodajalci ljubezni. Blestel je resda zgolj v omejenih krogih, a so bili ti toliko bolj izbrani. Ob umetnikih, pisateljih in pesnikih so ga ljubili in vzdrževali tudi princi, čeprav nikoli ni skrival, da jih izkorišča zgolj za to, da bi si zagotovil razkošno življenje.
Ko je začel graditi svojo kariero, je za nasvet, kako postati najboljši vlačugar na svetu, prosil 13 let starejšega pesnika in pisatelja Glenwaya Wescotta. Nikoli ne reci za denar, mu je svetoval. Spomni se česa, kar bi rad spoznal, potem pa prosi, naj te vodijo in ti pomagajo do tja.
Ampak Dennyju kmalu ni bilo več treba razmišljati o denarju. Kakor hitro je pristal v New Yorku, že je homoseksualni svet ležal pred njegovimi nogami. Zakaj je zapustil domačo Florido, na kateri so ga vrgli iz srednje šole, zaradi česar so ga starši, bankrotirani bankirji, poslali k stricu, ni jasno. Veliko pozneje je svojemu ljubimcu Petru Watsonu navrgel, da je moral oditi, ker je »porival svojega čudovitega mlajšega brata«.
Moralnih pomislekov glede seksa ni imel nobenih, promiskuiteten je bil, odkar se je zavedal svoje spolne sle. V New Yorku so pred njim najprej klonili umetniki in igralci ter za njimi še diplomati in predstavniki modre krvi. Nekega nemškega barona je očaral tako, da ga je vzel s seboj v Evropo, tam pa jo je Denny hitro mahnil po svoje in med štopanjem naletel na grškega bogataša.
Z njim se je odpravil na njegovo jahto, se zagledal v enega od članov njegove posadke in skupaj z njim milijonarju ukradel denar. S svojim mornarjem je zbežal najprej v Benetke in od tam na Capri, potem pa v razkošnem hotelu užival, dokler ni pošel denar.
Mornar je izpuhtel v noč, račun ni. Takrat še naivni Denny je pristal v naročju policije in prav lahko bi se zabaval tudi z zaporniki, če se na njem ne bi ustavilo oko lorda Tredegarja. Dennyja je ugledal, ko so ga vodili v zapor. »Spustite tega čednega mladeniča, moj je,« je menda odločno ukazal. On je dobil svojega mladeniča, Denny je v zameno za seks dobil svobodo, razkošje in dragocena nova znanstva.
Spoznal je številne bogataše in se, ko je na obisk prišel princ Pavlos, poznejši grški kralj, na križarjenje po Mediteranu odpravil z njim. V okolju, v katerem je bila večina moških spodobno poročena, a si je za sprostitev privoščila seks z moškimi, je menjaval sponzorja za sponzorjem, dokler ni leta 1933, star 19 let, spoznal Angleža Petra Watsona.
Takrat se je njegova vlačugarska kariera že počasi bližala koncu. Oziroma bi se vsaj teoretično morala, kajti trg je bil neizprosen.
V Berlinu, ki je bil na začetku 20. stoletja homoseksualna Meka, je leta 1920 na primer živelo okoli 4 milijone ljudi. Med njimi je bilo menda okoli 400.000 gejev, okoli 100.000 je bilo vlačugarjev.
Tretjina od teh naj bi bila heteroseksualna, vendar se je bila prisiljena preživljati ali si standard višati s seksom, kakor na primer številni vojaki.
Ti so bili najcenejši. Za svoje usluge so računali 50 pfeningov v času, ko je bila povprečna cena gejevskega seksa 5 mark in so najdražji fantje stali 80 mark. Cenejši od vojakov so bili le še dečki, ki so v zameno za seks zahtevali obrok hrane in posteljo, na kateri bi lahko prenočili.
Lepši dečki so lahko zaslužili okoli 400 mark na mesec, vendar so morali začeti delati mladi in delati so morali veliko, ker je bil njihov rok trajanja omejen. Najbolj zaželeni so bili, dokler so bili najstniki, zato je večina začela pri 17 letih, čeprav tudi 14-letnikov ni manjkalo.
Najlepši in najpostavnejši so se gibali v zasebnih klubih in se premikali od bogataša do bogataša.
Malo manj izjemni so delali v številnih berlinskih homoseksualnih barih, klubih, restavracijah, ples nih dvoranah in podobnih prostorih, tisti najmanj zanimivi pa ob rekah, jezerih, kanalih, v parkih, na kopalnih bazenih in železniških postajah.
Ko so zakorakali v dvajseta leta, so že veljali za stare in takrat so lahko delali le še na ulici. Najlepši so dotlej zaslužili dovolj, da so se lahko upokojili in si odprli trgovinico, lokal ali bar.
Denny ni imel teh težav. Leta mu niso mogla do živega in tudi droge ne, čeprav jih je užival v vse večjih količinah. Na njem je bilo nekaj magičnega, nekaj, zaradi česar so vsi želeli seksati z njim. Ko ga je leta 1933 Peter Watson spoznal v nekem klubu, ga je Denny nemudoma odpeljal v svoj hotel. V njunem svetu je spoznati pomenilo seksati, brez uvodov, večerij, spoznavanj in leporečij.