Februar 2018, številka 473

Lahko se zgodi na kakšen čisto običajen dan, da začneš spreminjati svet, pa čeprav nisi nikoli resno razmišljal o tem, da bi moral biti prav ti tisti, ki ga bo spremenil. Preprosto se karte zložijo tako, da nehote narediš kakšno stvar, ki zavrti kolesje v drugo smer, kot je teklo prej, in še preden se dobro zaveš, si že del tega ustroja. Spreminjaš. Izboljšuješ. Dokazuješ. Navdihuješ. Se soočaš s posledicami svojih dejanj. Se veseliš in žaluješ. Je vredno takrat, ko si skorajda brez lastne volje poklican na misijo, vztrajati pri začetem delu? Zato, da bo svet lepši za vse, tudi za tiste, ki jih sploh ne poznaš? Ali pa bi moral v takih primerih vedno najprej pomisliti nase, na to, kako bo ta nenačrtna poteza vplivala nate? Univerzalnega odgovora seveda ni, je pa ta zagotovo odvisen od tega, kako si živel do tistega usodnega trenutka in kakšne so tvoje vrednote. Obstajaš samo ti ali pa si zgolj delček neke celote?

                                                                                                                               Uredništvo

VSEBINA ŠTEVILKE:

Petra Grujičić:

ROSA PARKS JE ZANETILA ISKRO AVTOBUSNEGA BOJKOTA

»Dr. King je imel navado reči, da morajo temnopolti nasilje sprejemati z ljubeznijo, in verjamem, da je to cilj, h kateremu je treba stremeti, ampak jaz nikakor nisem zmogla doseči te točke.« Rosa Parks je bila na prvi pogled plaha in sramežljiva šivilja, ki ni nikoli silila v ospredje, v srcu je bila ponosna ženska, ki se nikoli ni uklonila rasističnim zakonom. Imela je duha, ki ga še tako nasilna družba ni mogla zlomiti. Ko 1. decembra 1955 svojega avtobusnega sedeža ni hotela odstopiti belcu inje sprožila znameniti montgomeryjski avtobusni bojkot, se njen boj za svobodo in proti ponižanjem, ki so jih v južnih državah Amerike trpeli temnopolti, ni niti začel niti končal, čeprav se je njeno življenje takrat drastično spremenilo.