Od kompasa do računalnika:
IZNAJDBE, KI SO POGANJALE ZGODOVINO
Ko so Kitajci pred 2300 leti opazili, da se namagnetena kovina vedno obrne v isto smer, si najbrž niso predstavljali, da bo iznajdba kompasa tako pomanjšala svet in pripomogla, da bodo Evropejci mnogo stoletij kasneje odkrili Ameriko. A tudi smodnika najprej niso uporabljali v bitkah, temveč za preganjanje mrčesa. Medtem ko je Gutenberg s tiskom prenesel znanje širokim množicam, sta iznajdba vodovoda in elektrike olajšala življenje v mestih ter omogočila začetek industrije. Z iznajdbo telegrafa in telefona so se ljudje začeli sporazumevati na daljavo, prvi avtomobili pa so bili podobni vozovom in kočijam. Prvo računalo je bilo sestavljeno v 17. stoletju, prvi osebni računalnik pa smo začeli uporabljati šele pred manj kot petdesetimi leti.
Ljudje so že pred dva tisoč leti vedeli, da se namagneteni kosi kovine, položeni na podlago, ki ne ustvarja trenja, vedno obrnejo v isto smer. A od tega spoznanja do uporabe kompasa za namene navigacije je preteklo še precej vode. Kitajci so prvi preprosti kompas sestavili konec 3. stoletja pred našim štetjem in ga uporabljali kot pripomoček za razporejanje predmetov v hiši v skladu s svojo tradicionalno metodo feng šui. V skledo vode so položili izdolben kos lesa, v katerega so namestili kos kovine v obliki žlice in širši konec namagnetili s kamnom iz magnetita. Šele v 8. stoletju so sestavili prvi pravi magnetni kompas, tako da so oblikovali tanjšo iglo, katere konec je vedno kazal proti jugu. Ugotovili so, da je mogoče s to preprosto napravo obdržati isto smer tudi v megli in temi. V naslednjih dvesto letih so ga kot običajen del navigacijskih pripomočkov začeli uporabljati pomorščaki.
V 10. stoletju so magnetni kompas od Kitajcev prevzeli arabski trgovci in ga čez morje ponesli do Evrope. Tudi Evropejci so hitro prepoznali prednosti te nenavadne naprave, katere delovanje je bilo precej skrivnostno. V prvih stoletjih srednjega veka je kompas v Sredozemlju postal ključni del navigacijske opreme na ladjah, ki so se podajale na daljše trgovske poti. Z vprašanjem, kako kompas deluje, se pomorščaki niso ukvarjali, zadostovalo je dejstvo, da deluje. Ugotovili so, da se namagnetena igla sčasoma razmagneti, zato so jo občasno namagnetili s kosom magnetita.
Običajen magnetni kompas deluje na principu privlačnosti magnetnih polov zemlje. Magnetna pola na dolgi rok nista statična, saj zemeljsko magnetno polje niha in se spreminja. Zato se premikata tudi magnetna pola. Srednjeveški pomorščaki so sčasoma spoznali, da kompas na dolgih plovbah ni povsem zanesljiv, niso pa vedeli, kaj je razlog za to. Konec 15. stoletja, ko je Kolumb odkril Ameriko, so ugotovili, da se kot, za katerega pravi sever odstopa od tistega, ki ga kaže kompas, razlikuje v odvisnosti od tega, kje je ladja.
Kompasi so bili v tistem času vgrajeni v posebne lesene škatle, kar je preprečevalo, da bi zibanje ladje na valovih vplivalo na vrtenje magnetne igle.
Vse do 19. stoletja skale kompasov niso bile označene v stopinjah, temveč s štirimi glavnimi stranmi neba in osemindvajsetimi vmesnimi točkami rože vetrov, katerih imena so pomorščaki poznali.
Iz kompasov, napolnjenih s tekočino, ki se zaradi svoje preprostosti in nizke cene sicer uporabljajo še danes, so se kasneje razvile druge vrste, med njimi suhi girokompas, ki za delovanje potrebuje električni tok, a v nasprotju z magnetnim kompasom ni usklajen z magnetnima, temveč z geografskima zemeljskima poloma.
Smodnik je omogočil bojevanje na daljavo
Prvi zapisi o odkritju smodnika segajo v obdobje okoli preloma štetja. Kitajski taoistični alkimisti so po ukazu kitajskega cesarja Wu Dija iz dinastije Han v 2. stoletju pred našim štetjem začeli iskati napoj za večno življenje. Segrevali so zdravilne napoje iz ekstraktov, praškov in spojin, ki so jih poznali. Stoletja dolgo jim ni uspelo. V 9. stoletju našega štetja pa so v obdobju dinastije Tang prvič pomešali žveplo in soliter z ogljem ter na svoje presenečenje namesto napoja za večno življenje dobili eksplozivno snov. Poimenovali so jo huojao. A tako kot pri prvih kompasih je tudi pri smodniku trajalo še lep čas, da so ga začeli uporabljati za namene, ki so v naslednjih stoletjih spreminjali tok zgodovine. Mešanico smodnika so Kitajci dolgo uporabljali le za pobijanje mrčesa in zdravljenje kožnih bolezni, pri njegovi pripravi pa so poleg že omenjenih treh sestavin dodajali vodo ali vino, da bi zmanjšali možnost eksplozij, ki so se občasno sprožale.