Je ustvarjalnost rezervirana le za izbrance?
Z MALIMI KORAKI DO VELIKE IDEJE
Psihologi pravijo, da so za ustvarjanje pomembne tri stvari. Za to, kar počneš, se moraš odločiti sam, ker si zaradi tega veliko bolj motiviran za delo, kakor če te k njemu prisilijo. Kar počneš, mora imeti zate vrednost, ker boš takrat v svoje delo vložil veliko več energije.
Razviti moraš veščine in si pridobiti potrebna znanja, ker boš s tem dobil občutek, da si svojo idejo tudi sposoben uresničiti.
Ljudje, ki verjamejo v nadarjenost, pred izzivi klonijo veliko hitreje od tistih, ki se zavedajo, da morajo za uspeh delati. Prepričani so, da niso sposobni preskočiti ovir, ker so premalo nadarjeni, zato je za ustvarjalni uspeh pomembna tudi vera v to, da si se nečesa sposoben naučiti.
Kljub temu pa prepričanje, da mora vsak, ki hoče zablesteti na svojem področju, vsaj 10 let pridobivati potrebne veščine in znanje, ker brez njih ne more biti ustvarjalen, ne drži povsem.
Bolj talentirani potrebujejo manj časa za dosego odličnosti od manj talentiranih. Povrh izkušnje kažejo, da se največji ustvarjalni preboji pojavijo takrat, ko nekdo nekaj šele spoznava.
»Našel sem. Bogastvo je najino!« je leta 1895 King Camp Gillette v pismu pisal svoji ženi Atlanti Elli Gaines. Dvajset let je iskal tisto, za kar je verjel, da mu bo prineslo bogastvo in zaradi česar bo lahko ponosno stal ob boku svojega izumiteljskega očeta in prav tako izjemne mame Fanny Lemire Gillette. Desetletja je zbirala in preizkušala recepte, dokler ni leta 1887 izdala kuharske knjige The White house cook book, za katero se je izkazalo, da je bila tako dobra, da so jo tiskali še sto let pozneje.
King Camp Gillette je zase začel skrbeti pri sedemnajstih letih, ko je družina v velikem čikaškem požaru izgubila vse svoje premoženje. Četudi je postal potujoči prodajalec, je skušal stvari ne le prodajati, temveč tudi izboljševati. Do leta 1890, ko je bil star 35 let, je prijavil že štiri patente, vendar z nobenim ni uspel. Ravno je bil na tem, da se preda obupu, ko je spoznal Williama Painterja, izumitelja zamaška, kakršen danes zapira na primer pivsko steklenico.
Svetoval mu je, naj najde idejo za nekaj, kar ljudje uporabijo, zavržejo in ponovno kupijo. Tiste dni ljudje niso ničesar zavrgli kar tako, ampak Gillette je z mislijo, da je to edini obetaven izum, vsak večer zaspal in se zjutraj z njo zbudil.
Neko jutro leta 1895 se je v kopalnici poskušal obriti. Njegova britvica, ki so ji takrat rekli »rezalec vratu«, ker si je bilo z njo mogoče vrat tudi prerezati, je bila povsem topa. Moral bi jo ali nabrusiti ali kupiti novo, ampak britvice so bile tako drage, da je morala ena zdržati vse življenje moškega, čeprav rezila sčasoma sploh ni bilo več mogoče nabrusiti.
Takrat se mu je utrnila ideja: naredil bo varno in poceni britvico, ki jo bo, ko se bo obrabila, mogoče zavreči in jo zamenjati z novo. Ideja je bila drzna, kmalu pa se je izkazalo tudi, da je domnevno neizvedljiva. Na Inštitutu za metalurgijo v Massachusettsu so mu zatrdili, da je nemogoče izdelati trdo, tanko in na eni strani ostro jekleno ploščico, ki bi bila obenem dovolj poceni, da bi jo ljudje brez slabe vesti zavrgli. Niso ga prepričali.
Počakal je na izumitelja Williama Emeryja Nickersona. Ta je ugotovil, da mora biti ostra jeklena ploščica nekoliko širša in držalo, v katero bo vstavljena, malo pod kotom, da bo ostri rob natančno bril. Žal se ni mogel domisliti, kako narediti stroj za izdelovanje takšne britvice. Moža sta potrebovala dve leti, da se jima je utrnila ideja zanj.