Julij 2017, številka 466

Zadnje čase se zdi, daje vse več ljudi, ki so se očitno odločili poteptati vse lastnosti, ki jih delajo človeške. Vse kaže na to, da so pozabili na ljubezen, potrpežljivost, strpnost, neomajnost in dobrodelnost ter te lastnosti nadomestili s pohlepom, jezo, sovraštvom in neusmiljenim bojem za teritorij, za lastno dobrobit. Človek dobi občutek, da so nekateri naredili korak nazaj v razvoju in posodobili latinski rek Človek sem in nič človeškega mi ni tuje, tako da se po novem glasi Človek sem in nič živalskega mi ni tuje. Skratka, ljudje se vse prepogosto obnašamo kot živali, kot bi ne imeli spomina, ki naj bi nas učil, naj nikar ne ponavljamo starih napak in negujemo tisto, kar je človeškega v nas. Še celo živali, ugotavljajo znanstveniki, ga imajo. Spomin, namreč. Zavedanje o tem, kaj v življenju pomaga preživeti. Dokaz o tem in še čem vam ponujamo v nadaljevanju poletne številke Radarja, ki jo držite v rokah. Zavlecite se v senco in uživajte. Bodite človeški najprej do sebe. Nadaljevanje se bo zgodilo samo od sebe.

                                                                                                                                     Uredništvo

VSEBINA ŠTEVILKE:

Petra Grujičić:

LISE MEITNER, FIZIČARKA, KI NI IZGUBILA ČLOVEČNOSTI

»Judovska mati atomske bombe«, so novinarji po drugi svetovni vojni imenovalifizičarko Lise Meitner, čeprav je bila edina strokovnjakinja zajedrskofiziko na zavezniški strani, ki ni hotela sodelovati pri izdelavi atomske bombe. Nič ni hotela imeti z njo. V Los Alamosje ni primamilo niti to, da je v Stockholmu profesionalno stagnirala, v Novi Mehiki pa bi lahko delala s prijatelji. Ampak novinarji tega niso vedeli, ko so po eksplozijah jedrskih bomb v Hirošimi in Nagasakiju iskali koga, ki bi jim znal kaj povedati o njih. Vsijedrski strokovnjaki so bili »pod ključem«, zavezniški spravljeni v Los Alamosu ter drugih jedrskih raziskovalnih centrih in nemški zaprti v Angliji, paje bila Lisa Meitner njihova edina kredibilna sogovornica.