Inga Arvad, nacistična vohunka po pomoti?

KENNEDJEVA LJUBEZEN, HITLERJEVA LJUBLJENKA

Sodeč po fotografijah je bila Inga nedvomno privlačna ženska; modrooka lepotica s svetlimi svilnatimi lasmi, visokimi ličnicami, polnimi ustnicami, prijetnim nasmehom in brezhibno poltjo. Imela je atletsko postavo, primerno za balerino, in res si je želela nekoč postati prav to. Rodila se je na Danskem, otroštvo preživela v Franciji in Nemčiji ter se naučila jezika obeh držav. Ker je njena mama odraščala v Angliji, je od nje dobila tudi delček angleške vzgoje. Pravili so, da je lahko prepričala sogovornika, da je pomemben, da je imela med pogovorom popoln nadzor nad njim in da je znala spretno odvračati pozornost proč od svoje zapletene življenjske zgodbe.

Inga je pripotovala v Ameriko 29. februarja 1940 na krovu italijanske prekooceanske ladje. Bila je sama, brez matere Olge Arvad ali svojega soproga Paula Fejosa. V seznamu ladijskih potnikov je pisalo, da je gospodinja in da se namerava stalno naseliti v Ameriki, saj je bil njen mož naturalizirani Američan. Evropa je bila takrat že globoko v vojni, Nemci so zasedli Poljsko in njihove podmornice so križarile po Atlantiku. Njen mož Paul je pripotoval v Ameriko pred tremi meseci in je kot član ekspedicije, ki naj bi raziskovala indijanska plemena v zgornjem toku Amazonke in iskala izgubljena mesta Inkov, takoj odpotoval naprej v Peru.

Po prihodu v Ameriko je Inga tja spravila še svojo mater, ki je sicer živela na Danskem, ki so jo medtem že zasedli Nemci, nato pa je pisala možu v Peru, da se hoče ločiti od njega. Zakonca sta bila leta 1940 poročena štiri leta, polovico tega časa sta preživela ločeno. Inga ni nikoli hotela biti odvisna od njega, tudi po ločitvi ne, zato se je vpisala na novinarsko šolo Kolumbijske univerze. Kako ji je to uspelo, ni jasno, saj ni imela primerne izobraz be, poleg tega pa je zamudila tudi vpis. Znano je le to, da je v svoji prošnji navedla, da je igrala v nekaj danskih filmih, kot novinarka večkrat intervjuvala Hitlerja in poročala z Göringove poroke.

Nekaj njenih judovskih študijskih kolegov je bilo zato prepričanih, da je naklonjena nacistom in ena od njenih kolegic se je odločila o tem obvestiti FBI. »Opozorila bi vas na dansko kolegico Ingo Fejos, lepo blondinko, ki trdi, da je bila na Danskem znana novinarka. Zelo prepričljivo govori o svojih poznanstvih z Göringom, Goebbelsom, Himmlerjem in Hessom ter o tem, kako močan vtis je naredila na Hitlerja.« FBI se je odločil, da bo ugotovil, kakšni so nameni lepe blondinke, a ni našel nič sumljivega, zato je preiskavo opustil.

Inga je nekoč sama priznala, da ne more biti brez moškega. Kaj se je skrivalo za to potrebo – ljubezen, seks, občutek varnosti, prijateljstvo ali pa vsakega malo –, ni znano, je pa znano, da je že kmalu po prihodu v Ameriko spoznala danskega begunca Nielsa Bloka. Njena mati Olga je zvezi zelo nasprotovala in se s hčerko stalno prepirala zaradi nje, in najbrž se je Inga tudi zato odločila, da si bo poiskala novinarsko službo v Washingtonu, kjer se »vedno kaj dogaja.« S podporo svojih moških zaščitnikov je že deseti dan bivanja v Washingtonu uspela dobiti zaposlitev pri časopisu Washington Times Herald, verjetno tudi zato, ker jim je obljubila intervju z enim najbolj skrivnostnih mož Amerike Axelom Wenner-Grenom, multimilijonarjem, ki ga je FBI sumil, da je nacistični agent.

Danes je Wenner-Gren popolnoma pozabljen, toda med obema velikima vojnama je bil pomemben poslovnež s podjetji po vsem svetu. Ni bil niti inženir niti iznajditelj, ampak človek, ki je znal prodati tisto, kar so ljudje potrebovali. Leta 1908 je spoznal, da lahko električni vakuumski sesalec spremeni usodo ameriških gospodinj in več podjetij združil v korporacijo, ki danes nosi ime Elextrolux. Kupil je podjetje SAAB, ki se je takrat še ukvarjalo z letalstvom in vojaško industrijo, bil večinski lastnik nemškega Kruppa, ki je proizvajal jeklo, orožje in strelivo, ter velik dobavitelj za nemško vojno industrijo. Zaman je poskušal posredovati med Anglijo in Nemčijo, da ne bi prišlo do vojne. Ko je ta izbruhnila kljub njegovim prizadevanjem, se je umaknil na svoje bahamske posesti in bil tam sosed ter prijatelj windsorskega vojvode, nekdanjega kralja Edwarda VIII., ki so ga vsi imeli za nacističnega simpatizerja.

Junija 1941 je bil 60-letni Wenner-Gren poslovno spet v Washingtonu. FBI ga je že nadzoroval in prisluškoval njegovim pogovorom, zato je tudi vedel, kako je potekal Ingin intervju. Ta pogovor je bil daleč od profesionalnega, saj je industrialec sam določal, kaj bo povedal. Pogovor je bil žolčna razprava o temah, ki so takrat delile Ameriko, razdvajale družine in iz prijateljev delale sovražnike.