NEPODKUPLJIVI ŽUPAN NEW YORKA FIORELLO LA GUARDIA
Majhen, čokat človek srednjih let nad glavo nekoliko nespretno vihti macolo in udriha po igralnem aparatu, ki leži pred njim. Nosi eleganten suknjič in kravato ter pozira novinarjem, ki se trudijo ujeti vsak njegov zaigran nasmeh. Prizor se odvija na ladji, pred obalo Long Islanda. Razbite igralne aparate nato preprosto pomečejo v morje. Mož s kravato, oborožen z macolo, je 99. župan New Yorka Fiorello La Guardia. Eden najbolj karizmatičnih, priljubljenih in temperamentih županov, kar jih je Veliko jabolko kadarkoli imelo.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bilo to razburljivo mesto v primežu korupcije in organiziranega kriminala. La Guardia je hotel s to svojevrstno predstavo na vodi opozoriti mafijce, da jim je odklenkalo. Igre na srečo so gangsterjem namreč predstavljale precejšen vir dohodka. Brezpravni delavci in priseljenci New Yorka so ga vzeli za svojega, politični nasprotniki so ga zmerjali in zasmehovali ter se ga hkrati bali. Življenje vzkipljivega, trmastega in odločnega Fiorella La Guardie je zgodba o uspehu. Italoameriška zgodba o uspehu.
Njegov oče Achille je izhajal iz meščanske družine iz Foggie, ki leži na peti italijanskega škornja. Zaradi svojeglavosti se je težko vklapljal v tamkajšnjo družbo, ki sta jo prežemala religioznost in konformizem. V osnovni šoli je v svoji otroški nagajivosti učitelju na stol nastavil risalni žebljiček in ko je bil za to potegavščino, po njegovem mnenju, prestrogo kaznovan, se je odločil, da mora čimprej zapustiti provincialno Apulijo, ki je dušila njegovega neukrotljivega duha.
Ljubezen do glasbe ga je najprej peljala v Neapelj, kjer se je vpisal na konservatorij in postal izvrsten igralec roga, čeprav ni zaključil šolanja. Pozneje je kot poklicni glasbenik in skladatelj prepotoval več držav in kontinentov, igral je v Italiji, Nemčiji, celo Indoneziji, dokler ni pri devetnajstih prvič gostoval v ZDA. Odprtost, blišč in neskončne možnosti Novega sveta so ga prevzeli do te mere, da si je obljubil, da se mora nekoč vrniti in tukaj tudi ostati.
Čez nekaj let so se mu sanje uresničile. V Trstu je na plesu spoznal in očaral domačinko Irene Luzzato Coen, ki je izhajala iz premožne in vplivne italijanske judovske družine. Poročil ju je tržaški župan in kmalu za tem sta se z ladjo odpravila v New York. V nasprotju z večino italijanskih priseljencev se nista naselila v delavski četrti Little Italy, ki je imela med Newyorčani slab sloves, ampak sta se odločila za bolj kozmopolitski, bohemski in liberalni Greenwich Village.
Med glasbeniki, umetniki in ostalimi svobodomiselnimi ljudmi, ki so živeli tam, se je mladi Achille počutil kot doma. Njegova izobraženost, iskrivost in znanje tujih jezikov, ki se jih je naučil na svojih popotovanjih, so bili v nasprotju s stereotipno predstavo o italijanskem priseljencu, ki je nepismen, len in primitiven. Zavestno se je odločil, da bo odslej govoril samo angleško, saj je hotel postati Američan. Tako je učil tudi svoje otroke. Bodoči župan New Yorka se je zaradi tega naučil italijanščine šele, ko je bil star dvajset let.