Oktober 2017, številka 469

Nekdo je nekje zapisal, da je predsodek simptom duševne lenobe. Da ljudje namreč nekoga ali nekaj vnaprej označimo, saj si tako prihranimo veliko truda, ki bi ga porabili za iskreno prizadevanje, da bi tisto nekaj ali nekoga najprej razumeli in mu šele nato prilepili ustrezno »etiketo«. Ljudje si pogosto lažemo, da so predsodki stvar drugih in da smojih mi že zdavnaj prerasli, a če bi vsak od nas iskreno pobrskal po svoji duši, bi zelo verjetno ugotovil, da seje kaj kakšen potuhnil v kakšnem skritem kotičku in tako varno spravljen čaka na trenutek, ko bo z vso silo izbruhnil na plan. Tudi v tokratnem Radarju vam v razmislek prinašamo zgodbo o predsodkih. S srečnim koncem sicer in s sporočilom, da pravica na koncu (skoraj) vedno zmaga, pa čeprav je včasih treba nanjo čakati dolga leta.

                                                                                                                                     Uredništvo

VSEBINA ŠTEVILKE:

Peter Seunig:

CATHERINE VOISIN, IZDELOVALKA STRUPOV

Pravili so ji čarovnica, njene pogoste stranke so bile plemkinje. Prihajale so z zakritimi obrazi injo prosile za nasvet zaradi neizpolnjene ljubezni, želje po maščevanju ali neplodnosti. V pest jim je stisnila peščico posušenih zelišč, pomešanih z mišjimi iztrebki, posušenimi deli golobjih src, zdrobljenimi muhami in menstrualno krvjo. Zelo cenjeni so bili njeni ljubezenski napoji. Afrodiziak špansko muho je mešala z drugimi substancami, za katere so verjeli, da povečujejo ljubezensko strast. Pomagala je čednim dekletom, ki so zabredla v težave, da so se rešila nenačrtovanega plodu. Znalaje še marsikaj, toliko čudnih reči, pravzaprav, da je na koncu končala na grmadi.