Hudič je tičal v birokratskih podrobnostih:
PRESELJEVANJE JUDOV V PALESTINO
Ira Hirschmann je bil prvič v Istanbulu in če bi bile okoliščine drugačne, bi se tu najbrž pogovarjal o nakupu tekstila za neko newyorško podjetje. V drugem življenju bi lahko bil tudi glasbeni impresarij. Kamorkoli je šel, je namreč organiziral ad hoc koncerte z obetajočimi lokalnimi violinisti ali pianisti in mu ni bilo prav nič odveč, da je izgubljal čas z uvajanjem hotelskih orkestrov v igranje. Bil je rojen organizator in globok mislec, poleg tega je verjel v svoje sposobnosti, da lahko naredi tisto, kar si zamisli. Zdaj je moral v Istanbulu najemati tovorne ladje in jih predelovati v potniške, posredovati pri obmejnih oficirjih in lokalni policiji ter se s pristaniškimi oblastmi dogovarjati o vsebini ladijskih potrdil in dokumentov. Preden se je po končanem dnevu vrnil v svoj hotel, je vedno zažgal vse dnevne delovne papirje. Nihče v hotelu ni vedel, da je prav on tisti, ki se ukvarja z novim valom beguncev, ki naj bi našli zatočišče v Palestini. Sicer pa ga je v nevtralni Istanbul prignal dogodek, ki se je zgodil decembra 1941.
Ira Hirschmann, poslovnež iz New Yorka, ki je reševal življenja.
Ladja Struma, ki jo je južni morski tok nosil po Bosporju, se je 15. decembra 1941 tiho zasidrala v Istanbulu. Pot od romunskega pristanišča Konstance do sem je bila strašna. Ladjo so pred to plovbo uporabljali za prevoz živine in njene motorje so nabavili na odpadu, kamor so jih pred tem pripeljali s potopljenega vlačilca ter jih bolj ali manj uspešno usposobili za vožnjo. Bila je lesena, obložena s pločevino in neprimerna za vožnjo v zimskih viharjih Črnega morja.
Na palubah in prehodih se je prerivala množica teles, povsod je bilo polno usnjenih kovčkov in zavojev, otroci so se kriče stiskali v objem obupanih mater. Na krovu je bilo osemsto potnikov, ki niso vedeli, kakšna usoda jih čaka. Pluli so skozi minska polja, se izogibali drugim ladjam in se bali podmornic, ki so patruljirale v globokem morju.
Večina izmed njih ni več imela državljanstva, saj so jim ga kot Judom odvzele satelitske države nacističnega režima. Nemčija Judom namreč ni dovolila, da bi zapustili ozemlja pod njihovim nadzorom in je pritiskala na Romunijo, naj naredi enako.
Ko se je Struma zasidrala v Sarayburnu, so si potniki oddahnili, saj so bili končno v nevtralni državi in so lahko upali, da se bodo od tu prebili v Palestino. Bospor zanje ni bil samo morska ožina na vzhodu Evrope, zanje je bil izhod v svobodo.
Ladja je tedne čakala privezana ob pomolu, nedaleč od tam, kjer so pred dvema desetletjema pristajale ladje z ruskimi begunci, ki so bežali pred oktobrsko revolucijo. Močno je snežilo in železnih ograj se je oprijemal led. Pristaniška uprava jim je s čolni dovažala vodo in hrano, ni pa jim dovolila, da bi se izkrcali na obalo, ker se je bala, da bi s tem ogrozila nevtralen položaj svoje države. Poleg tega je upala, da bo s tem preprečila, da bi mesto preplavili tuji imigranti.
Tudi britanske mandatne oblasti v Palestini, ki so omejevale prihajanje Judov na to ozemlje, Strumi niso hotele dati dovoljenja za nadaljevanje poti do pristanišča v Hajfi. Potniki so bili tako ljudje brez državljanstva – zdelo se je, da prihajajo od nikoder, pripadajo nikomur in odhajajo nikamor.
Na krovu je vihrala rumena zastava in opozarjala, da je ladja v karanteni, vse komunikacije z obalo je strogo nadzorovala turška policija. Humanitarne organizacije in posamezniki so nanjo pošiljali sporočila, če so le uspeli podkupiti kakšnega turškega oficirja. Simon Brod, lokalni judovski trgovec s tekstilom, je priskrbel rjuhe in druge malenkosti, drugi člani judovske skupnosti so poskušali intervenirati pri pristaniški upravi.
Drugega januarja 1942 je šestim potnikom s Strume, ki so še imeli veljavne romunske potne liste in tranzitne vize za Turčijo, Sirijo ter Palestino, ki pa so zaradi številnih postankov že zapadle, uspelo poslati pismo pristaniški policiji in opisati nemogoče razmere na ladji. Prosili so jo, naj jim dovoli stopiti v stik s konzulati teh držav in zaprositi za podaljšanje vizumov.
Policija jih je res spustila na kopno in takoj so stopili v stik z Judovsko agencijo za Palestino – organizacijo palestinskih Judov, ki je organizirala prevoze, kakršen je bil ta s Strumo. Agencija je takoj stopila v stik z britanskimi oblastmi. Prosila je, naj Britanci, če ladji že ne dovolijo, da nadaljuje pot v Hajfo, vsaj izdajo palestinske vize za 52 otrok na ladji, starih med 11 in 16 let. Ti so stari dovolj, da lahko potujejo sami, in po drugi strani ne dovolj, da bi lahko predstavljali grožnjo katerikoli državi. Ta predlog naj bi zadovoljeval tako humanitarne kot racionalne interese obeh držav, tako Turčije kot Velike Britanije, ki sta imeli v rokah usodo potnikov ladje.
Sledila je poplava telegramov in telefonskih pogovorov na vse strani, končni rezultat je bil dogovor, ki je otrokom le dovolil pot v Palestino.
Ladja, prepolna beguncev, čaka, da ji dovolijo pristati.
Britanska ambasada v Ankari je poslala pismo istanbulski mestni upravi, da so jim odobrili vstopne vize za Palestino. Mestna uprava naj bi luški policiji poslala nalog, naj zbere potne liste otrok in jih pošlje britanskemu konzulatu. Toda luška policija se je ustrašila, da ne bi česa naredila na svojo roko in je zahtevala, naj vse skupaj potrdijo še nadrejeni v Ankari.
Medtem ko so čakali na potrdila, je prišel ukaz, da je treba Strumo odvleči nazaj v Črno morje, tam naj bi posadka poskusila zopet pognati stroje in zapluti proti najbližjemu pristanišču v Bolgariji ali pa v Konstanco v Romuniji, od koder je tudi priplula. V tej poplavi birokratskih ukazov – izkrcati otroke ali izgnati ladjo iz Turčije –je zmagal predlog o izgonu. Po desetih tednih diplomatskih prepirov in dogovarjanj se je turška oblast odločila, da bo problem rešila na zanjo najenostavnejši način – ladjo bo dala enostavno odstraniti s turškega ozemlja.
Tako je 23. februarja 1942 turški vlačilec Strumo privezal na svojo krmo in premagujoč nasprotni tok zaplul preko skalnatega pobočja, kjer se je ozki Bospor razširil v Črno morje. Ko je Struma tiho zaplula iz Istanbula, so lahko redki opazovalci na njenem boku prebrali napis Rešite nas, izpisan na veliki beli rjuhi.