SERIJSKI MORILEC IN ŽENSKAR

»Umivam se v telesih svojih žensk,« je odgovoril kitajski voditelj Mao Cetung, ko ga je njegov zdravnik poskušal prepričati, da bi se lahko končno začel umivati in nasploh bolje skrbeti za osebno higieno. Le redkokdo si je velikemu vodji drznil dajati kakršnekoli nasvete, kaj šele tako intimne, toda ko je zaradi njegovega razuzdanega spolnega življenja nastopila prava epidemija nalezljivih spolnih bolezni, ga je zdravnik soočil z resnico. Prav Mao je bil namreč prenašalec bolezni in ker se ni umival, spal pa tudi z več deset različnimi dekleti na teden, je bilo nemogoče ukrotiti širitev bolezni. A Maa to sploh ni ganilo, dekleta pa so si štela v čast, če jih je okužil najpomembnejši mož v državi.

Veliki krmar Mao Cetung, kot so Kitajci klicali očeta kitajskega komunizma in prvega predsednika Ljudske republike Kitajske, je imel z leti vedno bolj nenasiten spolni apetit.

Mao Cetung, utemeljitelj Ljudske republike Kitajske in oče kitajskega komunizma, vsekakor pa 'najuspešnejši' diktator 20. stoletja po številu žrtev svoje skoraj trideset let trajajoče vladavine, je imel škandalozno in sramotno spolno življenje. Iz idealista in nadobudnega revolucionarja, ki je verjel v enakost spolov in pravice žensk ter zmagovalca epskega dvoboja z nacionalisti Čangkajškovega Kuomintanga, se je prelevil v promiskuitetnega spolnega obsedenca ter brezsrčnega paranoičnega morilca milijonov Kitajcev.
Po njegovi smrti leta 1976 so začele na dan prihajati številne zgražanja vredne podrobnosti, od tega, da so mu genitalije služabniki le občasno spirali z vlažnimi brisačami, do tega, da si ni nikoli umil zob in se je na njih skozi leta naredila sivo zelena prevleka.
Predvsem pa je javnost izvedela, da so bila zadnja leta Maovega življenja obdobje nenehnega razvrata. Z leti je njegov spolni apetit le še naraščal. Vse od tako imenovanega velikega skoka naprej in pogubne kulturne revolucije, ki sta po nekaterih ocenah terjala tudi do petdeset milijonov žrtev, se je Mao od realnosti umikal v zavetje svojih razkošno urejenih prostorov in ogromne, za predsednikove 'posebne' potrebe narejene postelje. Ta ga je spremljala tudi na njegovem posebnem vlaku na potovanjih po Kitajski, z letalom pa so jo pripeljali celo v Moskvo, ko je obiskal Stalina.

Maova sla po družbi mladih žensk je z leti le še rasla. Pogosto jih je v postelji gostil tudi po več hkrati, bile pa so tudi vedno mlajše. A večina si je predsednikovo pozornost štela v neizmerno čast.

Na stara leta je v njej preživel cele mesece, zlasti v obdobjih vedno številčnejših političnih in gospodarskih kriz ter notranjih razkolov, ki jim ni bil kos. Mao se je pred svetom kazal kot spoštljiv, prijateljski in uglajen možakar, v resnici pa ni bil le nepoboljšljiv serijski ženskar, temveč tudi maščevalen, neuravnovešen in zloben dvoličnež. Res da je bil odličen politik in strateg, a je bil hkrati brezupen ekonomist, značajsko pa megaloman, nagnjen k številnim velikim pogubnim shemam, za polom katerih ni nikoli prevzel odgovornosti.
Medtem ko je njegov režim preko kulturne revolucije pridigal preprostost, moralnost in asketizem ter prepovedoval vsakršno razvedrilo, je on s svojim najožjim spremstvom živel v razkošju in razuzdanosti. Vse od leta 1949, ko je komunistična stranka prevzela neizpodbitno vodstvo države, je bilo njegovo življenje podobno tistemu na imperialnem kitajskem dvoru. Za njegovo najmanjšo kaprico je na noge skočilo po deset ljudi naenkrat. Javni Mao in zasebni Mao sta bila kot doktor Jekyll in gospod Hyde.
Z ženskami so mu stregli kot s hrano in pogosto je bil v postelji naenkrat s tremi, štirimi ali celo več ljubicami. Pogosto so te prevzele vlogo negovalk in medicinskih sester, pa tudi Maovih osebnih tajnic. Preprosta podeželska dekleta so tako pridobila več politične moči, kot so jo imeli nekateri ministri. A vse to je bila javna skrivnost, resnico so poznali in skrbno varovali le najvišji partijski kadri.
V očeh množic je bil Mao brezmadežen voditelj – Kitajci so ga malikovali kot boga in vsako jutro in vsak večer poklekali pred njegovo sliko ter kot mantro citirali izreke iz njegove male rdeče knjižice.