Skrivno življenje nobelovca Erwina Schrödingerja:
DVE ŽENI, EN MOŽ
Nekaj dni pred božičem leta 1925 se je avstrijski fizik Erwin Scrödinger odpravil na dva tedna in pol trajajoče počitnice v vilo ob švicarskem jezeru Arosa. Svojo ženo Anny je pustil v Zurichu, s sabo je vzel svoje delo, svoje dunajsko dekle, katerega identiteta ostaja neznana, in dva bisera, da bi ju kot čepka zatlačil v ušesa. Star 38 let je dekle položil v posteljo za znanstveni navdih, si bisera vtaknil v ušesa, da ga ne bi motil hrup, in se lotil premlevanja enačbe valovanja.
Erwin Schrödinger (1887—1961)
O njej morda tudi razmišljal ne bi, če mu nekega dne nobelov nagrajenec Peter Debye ne bi rekel: »Schrödinger, v tem trenutku ne delaš nič pomembnega. Zakaj nam ne bi povedal kaj o tisti tezi de Broglieja, ki že nekaj časa priteguje pozornost?« Erwin mu je ustregel in pripravil predavanje o tem, da ima snov tudi značilnosti vala. Debye je njegov prispevek označil z besedo otročji. »Če se hočeš resno ukvarjati z valovi, moraš imeti enačbo za val,« mu je navrgel.
V Schrödingerju je prebudil ravno dovolj radovednosti, da se je odpravil na počitnice. Ko se je 9. januarja 1926 vrnil v Zürich, s sabo ni imel le skrivnostne ljubice, ampak tudi idejo o teoriji valovanja. Med naslednjim predavanjem se je pohvalil: »Moj dragi kolega Debye je rekel, da potrebujem enačbo za val. Torej, našel sem jo!« Pozneje se Debye sicer ni mogel spomniti, da bi Schrödingerja kdaj izzval, vendar je bil švicarski fizik Felix Bolch prepričan, da se le ni hotel spomniti. Bilo mu je žal, da je Schrödingerju podaril priložnost za odkritje, za katero so mu leta 1933 podelili Nobelovo nagrado za fiziko, namesto da bi se s formulo poigral sam.
Nekaj tednov po rojstvu formule jo je Schrödinger predstavil svojim kolegom. Takoj so jo sprejeli kot »matematično orodje nepredstavljive moči pri obravnavi problemov zgradbe snovi«, kakor se je izrazil njegov biograf. Prvemu objavljenemu strokovnemu članku so sledili še trije.
Vse štiri je napisal in objavil v samo 6 mesecih, kar se v zgodovini znanosti še ni zgodilo. V teh istih 6 mesecih je z 38 leti, ko je med teoretičnimi fiziki že veljal za starčka, spremenil obraz fizike.
Znanstveni zgodovinar Max Jammer je njegove objave iz leta 1926 označil za »nedvomno ene najvplivnejših prispevkov k zgodovini znanosti ...« Oče jedrske bombe J. Robert Oppenheimer je njegovo teorijo imenoval »morda ena najbolj popolnih, najbolj natančnih in najbolj ljubkih, kar jih je človek kdaj odkril«, veliki fizik in matematik Arnold Sommerfeld pa je valovno enačbo opisal kot »najbolj osupljivo med vsemi osupljivimi odkritji 20. stoletja«. Do leta 1960je bilo objavljeno več kot 100.000 znanstvenih člankov, ki so izhajali iz njegove teorije.
Fizikalna interpretacija Schrödingerjeve valovne enačbe in njena zapletenost še danes burita duhove. Kvantna mehanika je po besedah Vladimirja Horowitza podobna Mozartovi glasbi, »prelahka za začetnike in pretežka za strokovnjake«. Če nekdo pozna kvantno mehaniko le površno, zlahka naredi izračune, kakor začetnik zlahka odigra note Mozarta, dejansko razumeti izračune ali usvojiti Mozarta pa je veliko težje.
Erwin Schrödinger je razumel kvantno mehaniko. S svojo enačbo si je prislužil Nobelovo nagrado, a si je na glavo nakopal tudi večno zamero kolega Wernerja Heisenberga. S svojim delom je uničil njegovo, povrh pa je bil z 38 leti star, prihajal je iz nekega neuglednega Züricha in ni pripadal uglednim kvantnim krogom. Vse to bi mu Heisenberg še oprostil, tega, da je imel prav, mu ni mogel. S Paulijem in drugimi uglednimi fiziki so se mu hitro maščevali z nizom zajedljivih kritik, a so morali svoje besede pozneje pojesti.
Preden je zaslovel s svojo enačbo, je bil Schrödinger bolj ali manj osamelec. Takšen je tudi ostal.
Delal je sam, za nameček pa v sebi ni čutil prav nobene posebne ljubezni do veje fizike, ki jo je rešil. Bil je kot samotni jezdec, ki je prijezdil v mesto, videl problem, ga rešil in zatem dobesedno odjezdil stran.