Uresničene sanje nekega dirigenta:
SLOVITA DVORANA CARNEGIE HALL
Leopold Damrosch je sanjal. V svoji domišljiji si je pradstavljal čudovito koncertno dvorano, kakršne v New Yorku še niso videli. Milijonar Andrew Carnegie tudi pomislil ni nanjo, čeprav je veliko svojega denarja namenil za dobrodelnost. Najraje je podpiral znanstvenike in gradil knjižnice, ker sta se mu napredek in izobrazba zdela pomembna. Glasba se mu ni. Damrosch nikoli ni srečal Carnegieja, pa vendar je prav ta financiral izpolnitev njegovih sanj. Za to je poskrbel Damroschev sin Walter in leta 1891 je Carnegie Hall odprl svoja vrata.
Otvoritev Carnegie Halla je bila popoln uspeh. Vstopnice so bile razprodane malodane v trenutku.
V današnjem Poznanu na Poljskem rojeni Leopold Damrosch ni bil le nadarjen glasbenik, ampak tudi spreten podjetnik, če se je komu kaj zgodilo, pa ga je zlahka tudi oskrbel, ker je na željo staršev doštudiral medicino. Igranja na violino se je učil le vzporedno, a ga je glasba privlačila tako, da je po diplomi sklenil kreniti na glasbeno pot.
V Evropi si je ustvaril uspešno kariero in priznano ime, kljub temu pa leta 1871 ni okleval preveč, ko so ga povabili v Ameriko. Z ženo in dvema sinovoma je krenil čez lužo in začel graditi ne le novo življenje, ampak tudi novo profesionalno pot.
Oboževal je zborovsko petje in rad je imel orkestre, pa je ustanovil skupini Oratorio society in Symphony society. Obe sta se le s težavo prebijali.
Nastopati sta morali, kamorkoli so ju povabili, čeprav je bil prostor povsem neprimeren za na primer zborovsko petje.
Saj ne, da v New Yorku ne bi bilo dvoran, ampak z vsako je bilo nekaj narobe. Ena je bila premajhna, druga prevelika, tretja je bila namenjena zgolj operam, četrta le solo petju. V nekaterih je bila izjemno slaba akustika, v drugih ni bilo mogoče uskladiti urnikov za vaje z datumi nastopov.
Seznam težav, s katerimi se je ubadal Leopold Damrosch, je bil dolg.
Hotel je dvorano za svoji skupini. Takšno, v kateri bi njuna glasba zvenela tako, kakor bi morala. V nujnost nove dvorane je prepričeval vse okoli sebe, vendar je leta 1885 umrl, ne da bi ugledal vsaj žarek upanja. Toda dvorana ni umrla z njim.
Leopold je imel sina, Walterja. Tudi on je bil dirigent. Čeprav jih je ob očetovi smrti štel šele 23, je bil odgovoren moški, ki se je zavedal, koliko sta njegovemu očetu pomenili glasbeni skupini. Ni mogel dopustiti, da bi razpadli, zato je pogumno stopil v očetove čevlje in vse do svoje smrti na svojih ramenih nosil preštevilne obveznosti, ki jih je nekoč opravljal njegov oče.
Postal je tudi dirigent obeh skupin, kar je bilo glede na njegovo mladost izjemno, in enako kot oče se je zavzemal za novo koncertno dvorano, čeprav se je že ob opazovanju očeta prepričal, da je to boj z mlini na veter.
Potem pa je na neki čezoceanski plovbi srečal zanimiva človeka. Čeprav na prvi pogled z milijonarjem Adrewom Carnegiejem in njegovo ženo Louiso ni imel nič skupnega, se je trojica na palubi prekooceanke spoprijateljila. Proti vsem pričakovanjem se je znanstvo utrdilo in z leti vse bolj cvetelo.
Andrew Carnegie je sicer imel rad zborovsko glasbo, a ne toliko, da bi razmišljal o dvorani zanjo. Na srečo se je malo pred srečanjem z Walterjem poročil. Louisa je glasbo oboževala in je že vrsto let podpirala Oratorio Society, pa je Walter v njej našel odlično zaveznico. Takoj, ko so se zbližali dovolj, je Carnegie začel govoriti o sanjah svojega očeta.
Ni zanikal, da v New Yorku dvorane so, ampak Metropolitanska opera je bila komajda primerna za opero, za druge vrste glasbe pa sploh ne. Podobno neprimerna je bila Glasbena akademija, ki je bila povrh še stara, nič bolje pa ni ustrezala koncertna dvorana v razstavišču glavnega mestnega proizvajalca klavirjev Steinway, čeprav je bila dovolj velika.
Andrew Carnegie je vse te dvorane poznal, ampak njemu so se zdele čisto v redu. Watler ni odnehal. Pogovor o novi, vsestranski dvorani je načenjal tako pogosto, da se je Carnegie o njej naposled moral začeti pogovarjati. Saj ne, da bi bil skop, brez težav je odpiral denarnico, ampak zanj glasba čisto zares ni bila pomembna dovolj, da bi dal zanjo svoj denar.
Zdelo se mu je, da si ga mora »služiti« sama, torej da morajo denar zanjo dajati njeni poslušalci, ne pokrovitelji. Walter pa je kar ponavljal svoje, leto za letom, dokler ni Carnegiejeve domišljije razvnel tako, da si je ta predstavljal ne le koncertno dvorano, ampak prostor, ki bo idealen za vse dogodke, tudi neglasbene, in bo služil za »vse dobre namene«.
Zaplet za zapletom
Zapletlo se je že na začetku. Za dvorano je kupil zemljišča v takrat precej nepopularnem okolišu na 57. ulici in 7. aveniji. Tam ni prav nič vrvelo v umetniške zanosu in tudi nobene zabave ni bilo. Pogled se je ustavljal na stajah, premogu, ki je bil posut po dvoriščih, in stanovanjih, v katerih ni živel nihče.
Nekateri ugledni glasbeniki so bili prepričani, da je projekt že zaradi lokacije obsojen na propad.