Soproge, ljubice in še veliko več:
ŽENSKA MOČ ZA ZIDOVI KREMLJA
Že od nekdaj je bilo tako, da so državljani Sovjetske zveze malo vedeli o tem, kako njihovi voditelji živijo za zidovi Kremlja, o življenju njihovih soprog ali sopotnic pa niso vedeli tako rekoč nič. So bile te ženske res vseh 75 let zgolj sence svojih strah vzbujajočih soprogov? Kaj so delale, kako so preživljale dneve, kakšni so bili odnosi med njimi in kako so se spopadale s surovo močjo, ki jih je obdajala? Šele po razpadu njihove države in potem, ko večine ni bilo več med živimi, so njihovi spomini, zapisi, pripovedovanja očividcev pa tudi govorice in legende, ki so skrivoma krožile med ljudmi, pricurljali v javnost. Počasi so se začeli - seveda le za redke izbrance - odpirati tudi tajni arhivi KGB, skrbno skriti v podzemnih sobah zloglasne ječe Lubjanke, ječe, v katero so vstopili mnogi, živi pa jo zapustili le redki.
Spomladi leta 1918 se je 49-letna ženska vselila v Kremelj. Ni imela privlačnega obraza in zaznamovale so jo izbuljene oči, v oči pa so bodli tudi njeno široko čelo in lasje, na tilniku malomarno povezani v čop. Ime ji je bilo Nadežda Konstantinovna Krupska in je bila žena Vladimirja Iljiča Lenina. Nova carica, kakor so jo nekateri imenovali na začetku, je zadnjih 14 let življenja večinoma preživela v izgnanstvu, zato je mnogi niso poznali. Sovjetska zveza ni bila pripravljena nanjo, Krupska pa ni imela prav nobenih težav z njo.
Rojena je bila v Sankt Peterburgu leta 1869, oče ji je hotel zagotoviti dobro izobrazbo in jo je zato poslal v za tiste čase napredno gimnazijo princese Obolenskaje. Tam ni srečavala samo princes in aristokratinj, ampak tudi hčere revolucionarjev.
Zato so besedo »revolucija« v domu Krupskih omenjali zelo pogosto. Vse je kazalo na to, da bo Nadežda živela življenje učiteljice in stare device.
Na svojo zunanjost ni dala nič, ni se spogledovala z moškimi, ni plesala, niti odhajala na takrat tako popularno veslanje po jezerih. Nasprotno, poročene ženske so se ji smilile, ker naj bi živele v suženjstvu in se odpovedale lastnemu življenju.
Leta 1890 je že prebrala Marxov Kapital. Nekega dne so jo povabili, naj se udeleži marksistične debate, na kateri bo govoril tudi »človek z Volge«.
Govorcu je bilo ime Vladimir Uljanov in on je bil tisti, ki je zapečatil njeno usodo. Leta 1897 so Lenina izgnali v Sibirijo, Nadežda mu je sledila tja in tam sta se tudi poročila. Tri leta pozneje sta zakonca zbežala v Švico, še enajst let pozneje pa sta bila že v Parizu, ki je postal središče ruskega revolucionarnega gibanja. Medtem se je v Sovjetski zvezi neki drugi ženski dogajala povsem drugačna zgodba.
Leta 1893 se je 19-letna Inessa, osirotela potomka francoskih igralcev, na velikem posestvu Puškino v bližini Moskve poročila z Aleksandrom Armandom, sinom bogatega trgovca s tekstilom, in mu kmalu rodila štiri otroke. Toda, ko je dobila v roke Leninov pamflet Razvoj kapitalizma v Sovjetski zvezi, je vedela, kam pelje njena pot. Za začetek jo je popeljala v objem moževega brata Vladimirja, z njim in otroki se je preselila v Moskvo ter tam rodila svojega petega otroka.
Leta so tekla, Vladimir je zbolel in umrl, Inessa pa se je znašla v Parizu in tam srečala Lenina, si dolgo dopisovala z njim ter ga oboževala kot revolucionarja. Krupska, Lenin in Inessa so postali prijatelji ter živeli v troje. Krupska je bila ponosna na to, da ji ni mar za malomeščanske navade, ljubosumje in zakonsko zvestobo. Tako je imel Lenin od leta 1909 ženo in ljubico, slednja je prav vneto pisala revolucionarne članke. Ko je februarja 1917 v Sovjetski zvezi izbruhnila revolucija, je trojica z vlakom potovala preko Nemčije do Sankt Peterburga. Revolucija je uspela, Nadežda se je v Sankt Petrburgu prepustila dogajanju, Inessa pa je enako storila v Moskvi. Marca 1918 se je boljševiška vlada iz Petrograda preselila v Moskvo in od takrat pa vse do sredine petdesetih let so njeni najvišji predstavniki naseljevali Kremelj.
V prostore, v katerih je bil nekdaj carski dvor, so se zdaj naselili boljševiški vodje s svojimi ženami.
Živeti v Kremlju je pomenilo biti blizu Lenina, to pa je zahtevalo veliko medsebojnega zaupanja in intimnosti. Šele pozneje v začetku tridesetih let so nekateri funkcionarji začeli zapuščati Kremelj in se seliti v mesto. Skupni interesi in doživetja so pomenili, da so se nekdanji revolucionarji v ilegali pogosto ženili le z ženskami iz svojega kroga, in zanimivo je, da je večina porok uspela.
Nove carice, kakor so jih imenovali, so se hitro prilagodile novim vlogam. Večina žensk, ki so živele v Kremlju, ni stala za štedilnikom in kuhala ter pomivala posodo. Privlačile so jih bolj zanimive zadeve; organizirale so varstvo za otroke žensk, ki so delale, skrbele za izobraževanje nepismenih, bolne, stare in lačne. Čeprav so povsod ustanavljali otroške vrtce, tudi take, ki so skrbeli samo za otroke elite, je veliko kremeljskih žensk kmalu premagalo ideološki odpor in začelo najemati dojilje, guvernante, kuharice in služkinje, ki so nekoč skrbele za buržoazijo.
Nadežda Krupska je prevzela skrb za šolsko vzgojo in predvsem ona je bila odgovorna za to, da so v šolah kmalu prepovedali verski pouk. Prav tako je imela glavno besedo pri odstranjevanju knjig »buržoaznih« pisateljev. Poezijo Jesenina so kritizirali zaradi »versko-patriarhalne osnove«, dela Dostojevskega pa prepovedali zaradi »izjem no konservativnih nazorov in patoloških prizorov«. Javno so napadli tudi Bloka, Bulgakova, Platonova, Ahmatova, Cvetajeva in pozneje tudi Pasternaka. Kant, Nietsche in Tolstoj so doživljali podobno usodo.